MANDOLINA
Zgodovina mandoline
Mandolina spada v veliko družino strunskih glasbil, katerih
rojstvo sega daleč v človeško zgodovino. V francoskih jamah lahko med
slikarijami, ki so nastale med 15. in 9. tisočletjem pr.n.št., opazimo
tudi sliko moškega s preprostim enostrunskim glasbilom. Ker je ena
struna omogočala le enoglasno igranje, so bile dodane nove strune, za
resonanco pa na glasbila pritrjene buče. Na strunska glasbila se je
igralo z vlečenjem loka, z udarjanjem po strunah ali s potegom s prsti
oziroma s tršim predmetom – trzalico. Od tod izhajajo tri družine
strunskih glasbil: godala, inštrumenti s tipkami in brenkala.
Okoli 2000 pr.n.št. so se v Mezopotamiji pojavila lutnji
podobna brenkala. Nanje so igrali s prsti, še raje pa s trzalicami, s
katerimi so lahko iz inštrumenta izvabili glasnejši in ostrejši zvok.
V 7. stoletju n.št. je bila v uporabi ljudska oblika lutnje, arabska
lutnja ali "al oud". To je dobesedno pomenilo "les", iz katerega so
izdelali resonančno ploskev lutnje, medtem ko so za izdelavo
perzijskih glasbil uporabljali pergament. "Al oud" se je v glasbi
Bližnjega vzhoda in Severne Afrike skoraj nespremenjena ohranila vse
do danes.
Evropa je spoznala arabsko lutnjo v zgodnjem srednjem veku, v
času arabske prevlade v Španiji (711-1492), preko beneških trgovskih
povezav in preko križarjev, ki so se vračali iz Svete dežele. Arabska
lutnja se je na evropskih tleh udomačila in razvila v pisano skupino
glasbil iz družine lutenj, za katere je značilen izbočen trup,
zlepljen iz posameznih reber. Sčasoma so bile v vrat vstavljene
prečke, strune pa so se podvojile, kar je lutnjam dajalo poseben zven.
Izvorno arabsko ime "al oud" se je ohranilo v vseh evropskih jezikih:
šp. laúd; fr. luth; nem. Laute; it. lauto, liuto, leuto; angl. lute;
hrv. leut, lutnja; srb. lauta.
V 14. stoletju se je pojavila majhna oblika lutnje z imenom
"mandora" oziroma "mandola". Ime izhaja iz italijanske besede za
mandelj, "mandorla", inštrument in orešček imata namreč podobno
obliko. Iz mandole se je, verjetno že v 15. stoletju, razvila
"mandolina" (ital. majhna mandola). Do 18. stoletja je imela 6 parov
strun, izdelanih iz živalskega črevesja, na katere se je igralo s
prsti in še pogosteje s trzalico. Tej mandolini danes rečemo milanska
ali lombardijska mandolina.
Mandolina, kot jo poznamo danes, se precej razlikuje od
milanske mandoline. Razvila se je v začetku 18. stoletja v Neaplju in
se po tem kraju tudi imenuje. Zaradi rahlo upognjenega pokrova je
lahko prenesla večje pritiske in tako omogočila zamenjavo črevnatih
strun s kovinskimi. Število strun se je ustalilo na štirih parih, pri
uglasitvi pa se je napolitanska mandolina ozrla po godalih. To je bila
velika prednost in eden od glavnih razlogov za razmah in popularnost
mandoline, saj so jo zdaj znali zadovoljivo igrati vsi violinisti,
skladatelji pa so znali zanjo pisati. Tako so jo v svoje skladbe
vključili klasični avtorji, kot so Mozart, Händel, Mahler, Verdi,
Vivaldi in drugi.
Mandolina je postala priljubljen ljudski inštrument zlasti v
Italiji, v 20. stoletju pa še v Nemčiji, na Hrvaškem, Irskem, v ZDA
(bluegrass) in drugod. Ravno v ZDA se je iz napolitanske trebušaste
mandoline razvila ploščata oblika mandoline. Pri tem gre največja
zasluga izdelovalcu brenkal Orvillu Gibsonu (1856-1918). Mandolina je
tudi dobra znanka novodobnih glasbenih zvrsti. Tako so jo med drugimi
uporabile skupine Led Zeppelin, R.E.M., Aerosmith, Dublinersi, pa tudi
mnogi slovenski izvajalci: Vlado Kreslin, Pero Lovšin, Adi Smolar,
Gušti, Katalena, Terra Folk in drugi.
Več: Al oud,
Lutnja,
Mandolina
Tehnikalije
Za potrebe mandolinskih orkestrov so se poleg mandoline razvili
še drugi inštrumenti iz družine mandolin. Kar je skupno vsem, so
štirje pari enako ali v oktavah uglašenih strun, ki tečejo čez
kobilico in se pripenjajo pod rob pokrova. Kobilica ni pritrjena na
pokrov (kot npr. pri kitarah), temveč je premična, kar omogoča
natančnejšo uglasitev inštrumenta. Zvočnica (odprtina na pokrovu) je
odprta (in ne zamrežena kot pri lutnjah); čeznjo pogosto pogleda vrat
s kovinskimi prečkami, saj tako inštrument pridobi še nekaj poltonov.
Na mandolinske inštrumente se igra s trzalico (plektrum, plektron).
Njihova oblika ni strogo določena. Napolitanska trebušasta in rahlo
solzičasta oblika je najpogostejša, lahko pa so mandoline tudi
poltrebušaste ali pa ploščate kot klasične kitare.
Mandolina je najmanjša predstavnica iz te družine. Uglašena je
enako kot violina (g, d1, a1 in e2). Mandola je večja od mandoline in
se po uglasitvi deli na tenorsko in oktavsko. Slednja je bolj pogosta.
Tenorska mandola je uglašena kot viola (c, g, d1, a1), oktavska pa
oktavo nižje kot mandolina (G, d, a in e1). Mandola je transponirajoči
inštrument, kar pomeni, da so v notnem zapisu vse note zapisane oktavo
višje, kot v resnici zvenijo in tako se lahko zanjo piše v violinskem
ključu. Mandočelo ali mandolončelo je še nadaljnja stopnja
izpopolnitve družine mandolinskih inštrumentov in širjenja razpona
mandolinskega orkestra. Uglašen je oktavo nižje od mandole (C, G, d,
a), zanj pa se piše v basovskem ključu. Kot kontrabas je uglašen
največji predstavnik mandolinske družine – mandobas (torej E1, A1, D
in G) in je, kot njegov godalni bratranec, transponirajoči inštrument.
Več: Mandola,
Mandočelo
Mandolinski orkester
Pri sestavi se mandolinski orkestri zgledujejo po godalnih. To
jim omogoča tudi sorodna uglasitev inštrumentov. Prve in druge
mandoline v mandolinskem orkestru prevzamejo vlogo prvih in drugih
violin v godalnem orkestru, mandola nadomešča violo, mandolončelo
violončelo in mandobas kontrabas. Še pogostejša kot mandolončelo in
predvsem mandobas sta v mandolinskih orkestrih kitara in kontrabas.
Standardna sestava mandolinskega orkestra je torej prva mandolina,
druga mandolina, mandola, kitara in kontrabas.
V Evropi verjetno ni države, ki ne bi imela vsaj enega
mandolinskega orkestra. Veliko jih deluje v Italiji, Avstriji,
Nemčiji, Franciji, Španiji, Grčiji in na Hrvaškem. Priznani
mandolinski orkestri prihajajo tudi iz Japonske, ZDA, Rusije,
Avstralije in celo iz Izraela.
|
