MANDOLINA
Mandolina je predstavnica strunskih glasbil, natančneje
brenkal. Razvila se je v začetku 18. stoletja v Neaplju in se po tem
kraju tudi imenuje (napolitanska mandolina). Po svoji prednici lutnji
je ohranila izbočen trup, zlepljen iz posameznih reber. Število strun
je omejila na štiri pare, pri uglasitvi pa se je ozrla po godalih. To
je bil eden od glavnih razlogov za njen razmah in popularnost, saj so
jo znali zadovoljivo igrati vsi violinisti, skladatelji pa so znali
zanjo pisati. Tako so jo v svoje skladbe vključili klasični avtorji,
kot so Mozart, Händel, Mahler, Verdi, Vivaldi in drugi. Mandolina je
postala tudi priljubljen ljudski inštrument, zlasti v Italiji, pa tudi
v Nemčiji, na Hrvaškem, Irskem, v ZDA (bluegrass) in drugod. Ravno v
ZDA se je iz napolitanske trebušaste mandoline razvila ploščata
mandolina.
Za potrebe mandolinskih orkestrov so se poleg mandoline razvili
še drugi inštrumenti iz družine mandolin (mandola, mandolončelo in
mandobas). Kar je skupno vsem, so štirje pari enako ali v oktavah
uglašenih strun, na katere se igra s trzalico (plektrum, plektron),
medtem ko oblika ni strogo določena (trebušasta, poltrebušasta,
ploščata). Pri sestavi se mandolinski orkestri zgledujejo po godalnih:
prve in druge mandoline, mandole, mandolončela in mandobas.
Mandolončelo in predvsem mandobas največkrat zamenjata kitara in
kontrabas. Standardna sestava mandolinskega orkestra je torej prva
mandolina, druga mandolina, mandola, kitara in kontrabas.
Te zanima učenje mandoline?
|
